Letos sem si dopustila dolg dopust. Saj kdor si dopušča veliko dela, si mora kdaj dopustiti tudi velik dopust. Da je dopust lahko res dopusten, so dopustne le dopustne misli. Počasi mi postaja jasno. Vabljeni k branju. ~~~ Pariz. Pariz ponuja nešteto ulic, takih malih, neznanih. In na teh ulicah nešteto sobic, tako malih, da je v njih prostor le za posteljo ali raztegljiv kavč. Tako so male tudi njihove kopalnice in v njih premajhni umivalniki, da moraš vsakič, ko si umiješ zobe, za seboj pobrisati tla. Pariške sobice so vse tako praktično kompaktne. Za te male sobice odšteješ astronomske zneske. Male sobice imajo vedno visoka okna in polknice. Z njih lahko neskončno dolgo opazuješ pariške ulice, nešteto njih, ki vse izgledajo enako. Vse so enako simpatično pariške. Če nisi Parižan, zvečer malo težko zaspiš, saj v tišini še bolj izrazito slišiš in čutiš vse tresljaje in hrumenje podzemne železnice, ki tik pod tabo vsake tri minute služi svojemu namenu. Vsake tri minute dva in pol milijonskemu prebivalstvu omogoča hitro prečkanje mesta pod zemljo. Parižani so navajeni na večurno dnevno podzemno življenje. Ne muči jih, da zunaj sije čudovito jesensko sonce. Ne moti jih vonj po potu in urinu, niti ne občasno stiskanje stoje ob neznance. Ne pustijo se zmotiti niti sumljivemu gospodu, ki vstopi na eni postaji, preroško na glas vzklika nerazumljive besede, ko se sprehaja vzdolž vagona, in izstopi na drugi. Parižani v metroju berejo vsak svojo knjigo, en drugemu namenjajo prijazne besede, včasih ti podarijo cvet in
Intervju: Alena Vorlíčková Alena je velika ljubiteljica vsega slovenskega. Slovenijo rada obiskuje, o Sloveniji rada piše. Izdala je celo vrsto knjižic, ki sta jih navdihnila slovenska kultura in izročilo, in to še preden je ugotovila, da je bila ves ta čas njena najljubša knjiga iz otroštva prav slovenska – češki prevod knjige Moj dežnik je lahko balon slovenske pisateljice Ele Peroci. V njej je že kot otrok občudovala pravljične podobe Slovenije, ki so jo leta kasneje navdihnile, ne da bi se zavedala, zakaj so ji tako blizu. Kot otrok internetnega časa se še vedno včasih čudim, kako enostavno je dandanes naleteti na sorodne duše širom po svetu. Nekoč mi je po nekem naključju padel pod roke češki članek o mojem domačem mestu, Škofji Loki. Članek je bil točno to, kar pri sodobni turistični žurnalistiki pogrešam: namesto osiromašenega jezika bogato izražanje, namesto suhoparnih splošnih dejstev manj znane, a toliko bolj zanimive zgodbe. Klik, dva, in avtorico sem našla na spletu ter jo kontaktirala. Zdaj sva prijateljici, ena drugi odkrivava skrite kotičke svojih domovin in sodelujeva na obema ljubih, včasih bolj literarnih, drugič bolj turističnih projektih. Alena, si velika ljubiteljica Slovenije. Kako si se spoznala z našo deželo in kaj te je pri njej tako očaralo? V Sloveniji imam prijateljico že od časov, ko samostojna Slovenija še ni obstajala. O osamosvojitvi sem izvedela prav od nje, ko nas je prišla obiskati za novo leto 1991. Potem smo začeli vašo prelepo deželo obiskovati in jo spoznavati – Ljubljana je šele postajala prestolnica, Bohinj
Te dni se ukvarjam s pripravljanjem vsebin svojih strani in družabnih omrežij v tuje jezike, v katerih nudim svoje storitve. Strinjala se bom z vami, da je bil že skrajni čas, saj so moje končne stranke večinoma tujci. In če hočem v čim večji meri preskočiti vmesne slovenske člene, ki kakopak vzamejo svoj kos pogače, je to prvi pogoj, da se sploh pokažem na tujem tržišču. Zakaj nisi tega že naredila prej, boste rekli. Kaj me pa stane prevesti vsebino v tuj jezik, saj je to namreč moje delo. Tudi tu vam dam prav. Sicer pa ni vse tako enostavno, kot se sliši. Še preden besedila prevedemo v tuj jezik, je treba dobro razmisliti, kaj točno in na kakšen način bomo komunicirali s katerim tržiščem. Vsebino moramo predstaviti tako, da bo pritegnila ljudi, ki jih nagovarjamo. Naj navedem primer iz prakse turističnega vodenja na vzoru Prešernovega trga v Ljubljani, ki verjamem, da ga vsi vsaj malo poznamo, večina pa se niti ne zaveda ne, koliko zgodb nam le-ta lahko pripoveduje. Sama vodim v angleškem, francoskem in češkem jeziku, torej večinoma Američane, Francoze in Čehe, tri povsem različne narode, zato je tudi moje vodenje za vsakega malo drugačno. Najprej se vprašam: kakšen je značaj vsakega posameznega naroda? kaj jih najbolj zanima, kaj se jih najbolj dotakne? kakšen je njihov način komunikacije? Češka različica Če me boste kdaj v Ljubljani srečali, ko vodim v češčini, se boste mogoče spraševali, če ne gre za kako ulično stand-up komedijo, saj se praviloma z mojimi
1. april ni samo dan šal, ampak je tudi rojstni dan gospoda, ki je postal svetovno znan s svojim romanesknim prvencem Šala. Milan Kundera. Še nedolgo nazaj se mi je vsak dan sanjalo o njem, zdaj ko sva se le malo spočila drug od drugega, ga z veseljem spet privlečem na dan. Takole to veliko ime češko-francoske književnosti razmišlja o njegovi in naši preljubi Sloveniji: “V letih 1968 in 1969, v tem za Češkoslovaško razgibanem času, ko si je vsak Čeh hoti ne hoti zastavljal vprašanje, ali zmore ali ne zmore živeti brez domovine, sem veliko popotoval po celem svetu. Toda med vsemi deželami sem spoznal le eno, kjer se nisem počutil kot v tujini. Bila je to Slovenija. /…/ Ob vsakem prekoračenju slovenske meje me je prevzel občutek, da stopam v svoj skrivni dom, neresnični dom, ki ga poznam iz sanj. Gledal sem slovenske holme in vasi in zdelo se mi je, da je to Češka iz časov, ko je bila še krasna. /…/ Ljubim Slovenijo spričo tega čudežnega občutka skrivnostne bližine. In tudi zato, ker je majhna. Češka je tudi majhna, toda Slovenija je tako majhna, da imajo tam reke menda le en breg. Mnogo let sem potreboval, preden sem doumel, da so ravno majhne stvari dragocene. /…/ Od leta 1970 me ni več v Slovenijo, ker nimam možnosti prestopiti mejo svoje domovine. Toda vedno mislim nanjo. Mislim na Ljubljano s čudežnimi hišami ob reki, najtišje mesto na svetu, kotiček nežnosti, azil mojih sanj, ki ne bom v
Si predstavljate, kakšno bi bilo življenje pred dvema tisočletjema, brez selfi kamer, raznoraznih filtrov in pa družabnih omrežij, preko katerih bi lahko s celim svetom delili svoje skrbno spolirane in privlačne podobe? Prav nič kaj drugačno, če bi prihajali iz cesarske družine. Hadrijanov portret, Narodni muzej Slovenije, Ljubljana Spoznajte Hadrijana. Mogoče izgleda kot vsak drugi moški, ki ga lahko srečamo na ulici dandanes, ko je neskončna poplava “urbanih gozdarjev” nekaj čisto vsakdanjega. Pa vendar je bil v svojem času, sredi drugega stoletja našega štetja, pravi inovator na področju osebnega stila. Bil je rimski cesar in za rimske cesarje se je takrat spodobilo, da so čedno počesani in golobradi, saj jih je to ločilo od nemarnih plebejcev. Hadrijan pa je bil malce samosvoj. Nekateri to pripisujejo njegovemu občudovanju grške kulture, drugi pa, med drugim pisec življenjepisov rimskih cesarjev Historia Augusta, temu, da je z brado želel prikriti težave s kožo. Ja, tudi takratni ljudje so imeli tako vsakdanje bitke. Kakorkoli, po prvem šoku zaradi uvedbe novega izgleda, se je kmalu njegova moda prijela in trajala kar dve stoletji. Hadrijan je bil tako prvi rimski cesar, ki se ga je upodabljalo z brado, sledila pa mu je seveda še cela vrsta drugih. Našega bradatega Hadrijana lahko občudujete v Narodnem muzeju Slovenije v Ljubljani. Tako kot danes, pa so bili tudi takrat ljudje nečimrni – vsaj tisti, ki so si to lahko privoščili. Člane cesarske družine se je zato upodabljalo vedno rahlo idealizirano, vsako obdobje je imelo neke svoje značilne poteze, ki so

Pod streho mesta

“V Ljubljani obstajajo 4 vrste brezdomcev: tisti, ki živijo na ulici; tisti, ki so upravičeni do brezplačne nastanitve; tisti, ki sicer še imajo svoja stanovanja, ampak nimajo prihodkov, da bi v njih dostojno živeli (elektriko ti lahko izklopijo, vode ne); in tisti (in to je po mojem mnenju najtežja oblika), ki službo še imajo, ampak ne vedo, kako dolgo se bodo še lahko preživljali sami.” Takole naredi uvod v vodenje po brezdomski Ljubljani Nevid(e)na Lublana naš vodnik, ki zase pravi, da spada v tisto drugo vrsto. Iz dna družbe, ko je na ulici živel samo za alkohol in drogo, se je povzpel stopničko višje in dosegel kar marsikomu ne uspe: premagal odvisnost in začel na novo. Da je preskočil iz prve v drugo vrsto brezdomstva in mu gre po kriterijih ulice dobro, bi lahko sklepala že po njegovi obutvi – zavidljivem modelu Alpininih pohodnih čevljev, ki bi si jih na mrzel in prepišen dan, kot je današnji, želela obuti tudi sama. 21. februar je v svetu znan kot dan turističnih vodnikov in letošnje leto se ga je pri nas še posebej aktivno obeleževalo. Po več kot 20 krajih Slovenije je bilo organiziranih preko 50 brezplačnih turističnih vodenj, že v sami prestolnici je bilo teh krepko čez 20. Eno izmed vodenj je prispevalo tudi Društvo za pomoč in samopomoč brezdomcev Kralji ulice. propadajoča stavba stare cukrarne, kamor se radi zatekajo brezdomci Dogodek takega obsega in povsem verjetno tudi trenutna pereča problematika predloga zakona o deregulaciji vodniškega poklica sta botrovala k temu,
V prejšnjem prispevku je bilo govora o prilagajanju vsebine ciljni publiki. V tem članku bom na kratko predstavila, kako lahko na svoji Facebook (v nadaljevanju FB) poslovni strani usmerjamo in omejujemo objave glede na ciljno publiko, z ozirom na različne jezikovne trge. SAMODEJEN PREVOD Najbolj enostavna funkcija, ki je vsem na voljo, je samodejen prevod. Nastavitve samodejnega prevajanja vsak uporabnik sam uredi v nastavitvah svojega FB računa: Kot lahko vidite sama uporabljam FB v angleščini, ker je žal v veliki večini besedilo v slovenščini še vedno en velik zmazek. Zato boste v tem prispevku morali potrpeti z angleškimi sličicami, v kolikor pa bi si za boljše razumevanje želeli še slovenske, me le pocukajte za virtualni rokav. Vsak FB uporabnik si lahko torej sam izbere in nastavi, v katerem jeziku bo imel svoj FB račun, v katerega želi, da se mu prevaja objave, ki niso v tem jeziku, ter katere jezike razume in ne želi, da se jih samodejno prevaja. Lahko si uredi tudi možnost objavljanja objav v več različnih jezikih. Če tako kot poslovna stran objavljate v svojem maternem jeziku, imate pa tudi tuje stranke, je najbolj enostavno (vsekakor pa ne najbolj optimalno) zanašati se na FB funkcijo samodejnega prevoda v obiskovalcu domač jezik. Naj opozorim, da seveda prevodi niso vedno najboljši. Takole se vašemu obiskovalcu prikaže vaša objava: Pod tujejezično objavo se prikaže mesto, kamor lahko kliknemo za prikaz prevoda v naš izbran jezik (“See Translation”): Kot je razbrati iz angleškega prevoda, FB prevajalnik še vedno ne zna preveč