Te dni se ukvarjam s pripravljanjem vsebin svojih strani in družabnih omrežij v tuje jezike, v katerih nudim svoje storitve. Strinjala se bom z vami, da je bil že skrajni čas, saj so moje končne stranke večinoma tujci. In če hočem v čim večji meri preskočiti vmesne slovenske člene, ki kakopak vzamejo svoj kos pogače, je to prvi pogoj, da se sploh pokažem na tujem tržišču. Zakaj nisi tega že naredila prej, boste rekli. Kaj me pa stane prevesti vsebino v tuj jezik, saj je to namreč moje delo. Tudi tu vam dam prav. Sicer pa ni vse tako enostavno, kot se sliši. Še preden besedila prevedemo v tuj jezik, je treba dobro razmisliti, kaj točno in na kakšen način bomo komunicirali s katerim tržiščem. Vsebino moramo predstaviti tako, da bo pritegnila ljudi, ki jih nagovarjamo.

Naj navedem primer iz prakse turističnega vodenja na vzoru Prešernovega trga v Ljubljani, ki verjamem, da ga vsi vsaj malo poznamo, večina pa se niti ne zaveda ne, koliko zgodb nam le-ta lahko pripoveduje.

Sama vodim v angleškem, francoskem in češkem jeziku, torej večinoma Američane, Francoze in Čehe, tri povsem različne narode, zato je tudi moje vodenje za vsakega malo drugačno. Najprej se vprašam: kakšen je značaj vsakega posameznega naroda? kaj jih najbolj zanima, kaj se jih najbolj dotakne? kakšen je njihov način komunikacije?

• Češka različica

Če me boste kdaj v Ljubljani srečali, ko vodim v češčini, se boste mogoče spraševali, če ne gre za kako ulično stand-up komedijo, saj se praviloma z mojimi češkimi gosti presmejimo skozi celoten ogled. Čehi so namreč vesel, malce porogljiv narod. Radi se lotevajo resnih tem na komičen, a človeški način. Zgodovina jih je naučila, da ni nič sveto. Njihov pogosto črn humor je na videz precej nedolžen in ni žaljiv, v sebi pa skriva pomembne, resne nauke. Čehi ne bodo niti trznili na poceni vice, ampak je za to, da jih nasmejimo, potrebno kar nekaj razgledanosti in verbalnih sposobnosti.

Čehom bom zato na Prešernovem trgu malo bolj podrobno predstavila življenje našega največjega pesnika – seveda na način, ki bo njim blizu. Kako je bil, kot vsak dober pesnik, najprej nesrečno zaljubljen (pokažem relief Primičeve Julije na hiši na Wolfovi ulici). In kako je to, kot vsakega dobrega pesnika, vodilo v alkoholizem (vsi dobro vemo, da se Čehi z alkoholom še posebej dobro razumejo). V katerih gostilnah se je naš največji romantični pesnik v Ljubljani opijal s češkim največjim romantičnim pesnikom – Karlom Hynkom Mácho. In ko smo že pri alkoholu: o čem drugem pa govori naša himna, Zdravljica? Tukaj sem jih že pridobila z njim ljubo temo, sedaj pa k drugi: veri. Čehi so znani kot eden najbolj ateističnih narodov (spomnimo se husitskih vojn na Češkem), kar pomeni, da si lahko mirne vesti privoščim tudi kako zabavno anekdoto na ta račun. Na Prešernovem trgu se nahaja Frančiškanska cerkev Marijinega oznanenja. Ko je bil v začetku 20. stoletja sem postavljen kip v čast Francetu Prešernu, so ga vzorni verniki in duhovščina, redni obiskovalci tamkajšnje cerkve, želeli odstraniti. Zakaj? Ker se poleg pesnika nahaja muza, ki je bila predrzno upodobljena gola. Ker niso dosegli svojega, so jo zato nekaj časa odevali v tkanino, da bi prikrili njeno golo oprsje, kasneje pa so zasadili tri breze, ki iz smeri cerkve zakrivajo pogled nanjo. Seveda moje vodenje ne bo vključevalo le teh zabavnejših zgodbic, ampak bodo vsekakor prevladale nad faktografskimi podatki, s katerimi Čehe pogosto niti ni treba podrobneje seznanjati, saj so zelo razgledani in poučeni glede splošnega dogajanja v srednji Evropi. Pa še nekaj o arhitekturi v bližnji okolici trga: dobršen del (Tromostovje, Tržnico) je med obema vojnama preuredil Jože Plečnik, ki pa je svoj čas deloval tudi na Češkem. Prijateljeval je s takratnim predsednikom Masarykom, kateremu na željo se je lotil večjih projektov v Pragi, recimo preureditve praškega gradu, Hradčanov.

• Francoska različica

Francozi so potomci razsvetljenstva in francoske revolucije ter so globoko v sebi precej moralen in borben narod, ko gre za morebitne krivice in kršenje pravic (le spomnimo se, kolikokrat slišimo v medijih o protestih v Franciji). Zelo radi se pogovarjajo o aktualnih temah in se zanimajo za družbeno problematiko. Francoska družba je tudi ena najbolj feminističnih družb (dve veliki književnici in aktivistki, ki sta opozarjali in se borili za pravice žensk, sta npr. Olympe de Gouges in malce kasneje Simone de Beauvoir). Zelo dovzetni pa so tudi za vse vrste umetnosti.

Pri ogledu Prešernovega trga se bom zato osredotočila na umetniško plat dela Franceta Prešerna in njegov pomen za slovensko družbo – s prevajanjem in pisanjem kompleksnih pesniških oblik je med prvimi dokazal, da je slovenščina lahko tudi vzvišen literaren jezik in ne samo jezik neizobraženega kmečkega ljudstva. Omenila bom tudi takratnjo družbeno situacijo, dolgo zgodovino zatiranja slovenskega naroda in narodne identitete znotraj velikih germanskih političnih tvorb. Zagotovo pa bom kar nekaj časa vložila tudi v predstavitev Napolenovih Ilirskih provinc, precej kratkega obdobja, ko smo izpod avstrijske prišli pod francosko nadvlado, in pozitivnih posledic le-tega (prvič v zgodovini je lahko slovenski narod uporabljal svoj lasten jezik v šolah in na uradih), zaradi katerih so Napoleona v tistem času slovenski intelektualci celo opevali (kip Napoleonu malo naprej na Trgu francoske revolucije). Prav tako pa ne bom pozabila omeniti vloge pomembnih ljubljanskih žensk in kako so delovale na družbenem področju – kip Franceta Prešerna so namreč financirale in dale postaviti prav žene ljubljanskih politikov in diplomatov s Franjo Tavčar na čelu (ženo takratnega ljubljanskega župana in pisatelja Ivana Tavčarja, sicer pa pomembno ljubljansko aktivistko). Komu bo mogoče tudi zanimiva primerjava slovenske himne, ki poziva k miru, s francosko, ki nasprotno kliče v krvavi boj, ali pa dejstvo, da je Plečnikovo delo dobilo večjo prepoznavnost in veljavo prav po veliki razstavi njegovih del v Parizu v 80. letih.

•  Ameriška različica

Američane mislim, da vsi dobro poznamo. Čeprav k nam hodijo zelo različni profili ljudi, od bolj do manj razgledanih, od demokratov do republikancev, vsi precej slabo poznajo Slovenijo, zato jim je treba predstaviti državo, ki je tako različna od njihove, po njenih boljših plateh – da malce stopijo s svoje stopničke in vidijo, da je tudi življenje v mali nepomembni državici lahko lepo, celo lepše (seveda to naredim prikrito, ne očitajoče ali žaljivo). Tukaj zagotovo pride v poštev naš socialni sistem in odnos do narave. Večino Američanov zanima tudi zgodovina Slovenije, predvsem komunistično obdobje znotraj Jugoslavije. Mogoče koga zanima slovensko mnenje glede njihovega novega predsedniškega para. Glede Melanije je treba biti vseeno malo previden, sicer pa Američani sami zelo radi začnejo govoriti o svoji politični usmerjenosti, tako da lahko hitro ocenimo, kam pes taco moli.

Američanom bom tako na Prešernovem trgu predstavila trajnostno strategijo Ljubljane in Slovenije na splošno, s konkretnim primerom zaprtja nekoč precej prometnega Prešernovega trga za promet (o tem, da je bilo Tromostovje nekoč polno avtomobilov priča tudi to, da se ga je Plečnik odločil razširiti z dvema mostičkoma za pešce – takrat je tudi dobil svojo trojno obliko in ime). Ekološko politiko Ljubljane lahko nadaljujem kasneje z zabojniki za reciklažo v samem centru, zelenjem na vsakem koraku, laskavim nazivom Zelene prestolnice Evrope 2016 itd. Ljubljano lahko predstavim tudi kot študentsko mesto in omenim vse ugodnosti, ki jih slovenski študent lahko prejema (zastonj izobrazba in subvencije, v primerjavi z ameriškim, ki se za študij zakreditira do groba). Ko smo že ravno pred Prešernovim spomenikom, lahko spregovorimo tudi o Zdravljici, ki je postala slovenska himna ob osamosvojitvi od Jugoslavije – tema, ki je Američanom še posebej ljuba. Na splošno se vsakemu povprečnemu Američanu zdi komunizem velik bav-bav, zato lahko tukaj izkoristimo priložnost in predstavimo jugoslovansko, precej bolj človeško, obliko socializma, kot je veljala v Sovjetski zvezi.

Videli ste lahko torej, da se že samo turistično vodenje lahko prilagaja ciljni publiki. Zagotovo je to potrebno tudi pri pripravljanju internetnih vsebin in je zmotno verjeti, da jih je dovolj samo prevesti v različne jezike – če želimo seveda čim bolje nagovoriti svojo ciljno publiko in pri njej zbuditi pozornost. Stvari se je potrebno lotiti načrtno in premišljeno.

Katere vsebine so relevantne za koga, katere ne? S katerimi bomo pri neki publiki opozorili nase in celo izstopali? Tako kot smo si ljudje različni, so si različna jezikovna tržišča, in če želimo prodreti nanje, moramo govoriti njihov jezik, tako konkreten kot figurativen. Zato je potrebno dobro poznavanje trga, na katerega ciljamo.

Ko vse to razmislimo in pripravimo vsebine, jih moramo potem še primerno lansirati v svet.

To je, kadar se usmerjamo na različne jezikovne trge, na spletnih straneh navadno vse precej enostavno – tam preprosto nastavimo več jezikov, in ko gost na spletni strani izbere svoj jezik, se mu prikažejo njemu namenjene vsebine.

Kako pa to urejati na družabnih omrežjih, kjer veljajo drugačna pravila?

Največ oglaševanja in poslovnih strani se med družabnimi omrežji še vedno najde na Facebooku. Se pri objavljanju splača zanašati na njihovo funkcijo samodejnega prevoda v obiskovalcu domač jezik in pripravljati vsebine izključno v svojem maternem jeziku, v katerem smo najbolj kompetentni? Ali preskočimo na bolj ali manj vsem razumljivo angleščino in računamo, da bomo tako dosegli najširšo publiko, čeprav bomo pri tem morali žrtvovati kakšnega svojega zvestega domačega sledilca in verjetno tudi zgovornost objav? Želimo različne objave omejiti glede na državo, kjer se nahajajo obiskovalci naše strani, katerim je objava namenjena? Ali pa prav vsako objavo prevedemo v vse nam relevantne jezike, ki potem dosežejo vsakega uporabnika v jeziku, v katerem ima tudi nastavljen svoj račun?

To so vprašanja, ki si jih ob pripravljanju večjezičnih vsebin še vedno postavljam, zato bom vesela vaših mnenj in izkušenj. Za tiste, ki pa vas zanima več o možnostih targetiranja ciljne publike na Facebooku, pa sem pripravila kratek spoznavni prispevek.