Si predstavljate, kakšno bi bilo življenje pred dvema tisočletjema, brez selfi kamer, raznoraznih filtrov in pa družabnih omrežij, preko katerih bi lahko s celim svetom delili svoje skrbno spolirane in privlačne podobe? Prav nič kaj drugačno, če bi prihajali iz cesarske družine.

Hadrijanov portret, Narodni muzej Slovenije, Ljubljana
Spoznajte Hadrijana. Mogoče izgleda kot vsak drugi moški, ki ga lahko srečamo na ulici dandanes, ko je neskončna poplava “urbanih gozdarjev” nekaj čisto vsakdanjega. Pa vendar je bil v svojem času, sredi drugega stoletja našega štetja, pravi inovator na področju osebnega stila. Bil je rimski cesar in za rimske cesarje se je takrat spodobilo, da so čedno počesani in golobradi, saj jih je to ločilo od nemarnih plebejcev. Hadrijan pa je bil malce samosvoj. Nekateri to pripisujejo njegovemu občudovanju grške kulture, drugi pa, med drugim pisec življenjepisov rimskih cesarjev Historia Augusta, temu, da je z brado želel prikriti težave s kožo. Ja, tudi takratni ljudje so imeli tako vsakdanje bitke. Kakorkoli, po prvem šoku zaradi uvedbe novega izgleda, se je kmalu njegova moda prijela in trajala kar dve stoletji. Hadrijan je bil tako prvi rimski cesar, ki se ga je upodabljalo z brado, sledila pa mu je seveda še cela vrsta drugih. Našega bradatega Hadrijana lahko občudujete v Narodnem muzeju Slovenije v Ljubljani.
Tako kot danes, pa so bili tudi takrat ljudje nečimrni – vsaj tisti, ki so si to lahko privoščili. Člane cesarske družine se je zato upodabljalo vedno rahlo idealizirano, vsako obdobje je imelo neke svoje značilne poteze, ki so bile takrat “in”.

Portret članice cesarske družine, Narodni muzej Slovenije, Ljubljana
Spoznajte tudi to članico cesarske družine. Rekli ji bomo slovenska Makedonka, ker njena identiteta še vedno ni čisto jasna. Je pa to kiparski portret, ki se tako kot Hadrijanov nahaja v Ljubljani, sicer pa je bil odkrit v Makedoniji.
Ni čudovita? Predstavljajte si, da je to vaša selfi fotografija z najboljšimi filtri, kar jih zagotavljajo današnje pametne aplikacije. Njen obraz je namreč tako pravilno proporcioniran, da je skoraj zagotovo prirejen in idealiziran. Rahlo priprt pogled, ki gleda nekam v daljavo, daje občutek božanskosti. Če bi se lahko prestavili slabi dve tisočletji nazaj in srečali to damo v živo, potem, ko ste že občudovali njen kip, bi se verjetno počutili tako kot takrat, ko greste na slepi zmenek z nekom, ki ga poznate samo po njegovem spletnem profilu.
Tudi pri tej gospodični je zanimiv njen stil, in prav po njem lahko z gotovostjo sklepamo, da spada v cesarsko družino. Tako moške kot ženske člane cesarske družine so takrat upodabljali na enak način: najprej so izdelali uradni portret, ki pa so ga v nadaljevanju poslali po celem imperiju, da so po njegovem vzoru izdelali še nadaljnje kopije osnovnega modela. To je bilo tisti čas malo bolj dolgotrajen postopek kot danes, ko lahko objavimo svojo fotografijo na internetu in takoj zaokroži virtualni svet. Pa tudi vse replike niso bile vedno povsem enake kot izvirnik in včasih jih med sabo prepoznamo le po razločevalnih lastnostih kot je osebni stil. Prvi in uradni portret imenujemo “portretni tip” in ženske so, za razliko od moških, večinoma v celem življenjskem obdobju imele samo enega. To pa ne velja za Favstino Mlajšo, ki jih je imela vsaj devet do danes znanih. Pravijo, da je vsakega dobila z novim rojstvom otroka, saj je bila to takrat glavna funkcija cesaric in bolj kot so bile rodne, bolj se jih je cenilo. In Favstina Mlajša je preživela enajst porodov. Lahko pa, da je imela toliko portretnih tipov preprosto zato, ker je zelo rada spreminjala pričesko – ta niti na dveh portretnih tipih ni povsem enaka. Kar pa je skupno vsem tipom je, da je pričeska vedno melonaste oblike, s prečko na sredini in valovitimi lasmi, ki so zadaj tako ali drugače speti v figo. Tako kot mnogo žensk takratne visoke družbe, so tudi njene hčere prevzele podoben način nošenja pričeske, vsaka sicer malo drugačen in svoj. Strokovnjaki zato sklepajo, da naša slovenska Makedonka upodablja prav eno izmed njih.

Kip Emonca, Narodni muzej Slovenije, Ljubljana
Tega lepotca pa verjetno vsi prepoznate. Naš Emonec, katerega pozlačena replika stoji na robu Parka Zvezda na Kongresnem trgu, sicer pa se bronasti izvirnik nahaja v Narodnem muzeju Slovenije. Kaj pa je na njem tako posebnega? Poleg tega, seveda, da so se bronasti kipi iz tistega časa le redko ohranili, saj so jih po navadi pretopili in kovino ponovno uporabili. Poseben je tudi zato, ker ni upodobitev nikogar iz cesarske družine, ampak je kip navadnega civilnega prebivalca Emone – in kot tak je edini ohranjen na celotnem območju nekdanjega Rimskega imperija. Kip je bil najverjetneje del nagrobnika dotične osebe. Pa vas pričeska Emonca na koga spominja? Seveda, na tisto cesarja Trajana! In to je konec koncev tudi zgovoren dokaz, da so se prebivalci Rimskega imperija iz tako osrednjih, kot tudi bolj provincialnih delov, radi zgledovali po modi, ki so jo postavljali cesarji in cesarice v svojih upodobitvah.
Kdo pravi, da so muzeji dolgočasni?