400 strani svežine osemtisočakov in teže ženskih usod

Foto: Alen Milavec /BOBO

Čakam na recepciji hotela v Ljubljani. Ob dveh bi se morala srečati z avtorico knjige, ki sem jo prevajala, da ji razkažem Ljubljano. Ura je že krepko čez dve, avtorice pa od nikoder. Poskušam jo dobiti na telefon, pa mi odzivnik v češčini pravi, da je številka nedosegljiva. Postajam vedno bolj nemirna. Gospa bo naslednje leto slavila okroglih 80 let, zato me začne pošteno skrbeti. Zaskrbi me zanjo in zaskrbi me tudi za dogodek, ki ga imamo danes z njo kot glavno gostjo. Potem mi usta razpotegne v širok nasmeh. Seveda. Češka alpinistka slovaškega rodu Dina Štěrbová je preplezala najvišje vrhove sveta. V Himalajo je kot vodja odpeljala prvo češkoslovaško žensko odpravo. Seveda se ji v Ljubljani ni nič zgodilo. Najverjetneje se je samo zagnala kam v kakšen hrib. Ne more biti drugače.

Kasneje, ko še vedno čepim na recepciji, mi Dina le vrne klic. Opravičuje se, ker zamuja. Pravi, da je bil tak lep dan in ko je na sprehodu videla, kako se nad mestom dviga s soncem obsijan Rožnik, se je nemudoma podala nanj in pozabila na najino srečanje. Ko kasneje le prihiti nazaj v hotel, si zaželi kosila.

Dino sem spoznala že leto prej na enem izmed čeških turističnih sejmov, kjer redno predstavljam Slovenijo za Slovensko turistično organizacijo. Dina je takrat v sklopu sejemskega programa imela predavanje o svoji dobrodelni dejavnosti v Himalaji, saj je tam ustanovila gorsko bolnišnico. Ko smo poslušali zgodbe in si ogledovali fotografije domačinov, ki jim je njena bolnišnica rešila življenje, smo bili ganjeni prav vsi v dvorani.

Ko o tem govoriva med kosilom v Ljubljani, mi pove, da je nekoč v Himalaji srečala Tomaža Humarja, ki jo je povprašal o delovanju njene bolnišnice. Podobno bolnišnico je namreč želel ustanoviti tudi sam v vasi pod Nanga Parbatom, od koder so ga nekoč rešili s helikopterjem. Žal svoje ideje nikoli ni uspel uresničiti.

Ko zaključiva s kosilom, nama ostane le še toliko časa, da se skupaj sprehodiva do Prešernovega trga in ji povem največ o Ljubljani, kar sploh lahko z enega samega mesta in v zelo kratkem času. Kot turistični vodnici mi je žal, da ji nisem uspela predstaviti še mnogih drugih zanimivih dejstev in kotičkov, ki Ljubljano tako močno povezujejo z njenim narodom. Verjamem, da bo tudi za to še kdaj priložnost, čeravno mi ne bo ponovno ušla osvojit kakšnega okoliškega vrha.

Foto: Alen Milavec /BOBO

Zvečer imamo dogodek v Cankarjevem domu. Dinina knjiga Hrepenenja in usoda: prve ženske na osemtisočakih je ravno pokukala iz tiskarne. Izdana pri založbi Didakta v mojem prevodu pripoveduje zgodbe mnogih pogumnih žensk, ki so že pred več kot pol stoletja začele osvajati najvišje vrhove sveta. Dina je bila med njimi in zato prepričljivo pripoveduje o vseh odrekanjih in ovirah, s katerimi so se ženske skozi zgodovino alpinizma morale soočati. In tudi o čaru gora, ki je vse to odtehtal. 400-strani dolgo pričevanje se bere gladko kot roman. V njem najdemo tudi zgodbe Slovenk, predvsem legendarne Marije Frantar. Ta je svoje življenje končala tik pod vrhom Kangčendzenge, gore, o kateri z razlogom pravijo, da je sovražna do žensk. Vseeno pa je njen duh danes z nami v dvorani.

Dogodek vodi karizmatični slovenski alpinist Viki Grošelj, povabljene so tudi pomembne slovenske alpinistke vseh generacij – od Marije Štremfelj, ki je s soprogom Andrejem osvojila Everest kot prvi zakonski par na svetu in je še vedno prva in edina Slovenka, ki se je povzpela na njegov vrh, do Irene Mrak in Tine di Batista.

Z Dino sediva v prvi vrsti, ko se dvorana postopoma polni. Ponovno ji poskušam razložiti potek dogodka in okvirna vprašanja, ki ji bodo zastavljena, vendar čutim, da je z mislimi povsem drugje. Ko se Linhartova dvorana, ki sprejme dobrih petsto ljudi, napolni skoraj do konca in se pri nama izmenjujejo pomembna imena slovenskega alpinizma, da bi se ji zahvalili in čestitali za knjigo, Dina vedno bolj leze vase. Kasneje mi to pojasni njen odsoten komentar, namenjen bolj sami sebi kot meni: »Koliko je ljudi … in vsi so tako svečano oblečeni.« Takšnega odziva ni pričakovala. Na Češkem je knjigo izdala v samozaložbi in ni imela večjega odmeva. Slovence pa nas je krepko postavila na noge. Slovenski alpinisti so ji hvaležni. Znan slovenski alpinist se ustavi pri nama in reče: »Alpinističnih knjig ne berem, so dolgočasne. Ampak vaša se bere kot roman.« Slovenski novinarji jo oblegajo. Vsi smo tukaj zaradi nje.

Po uvodnem dokumentarnem filmu Ženske na Himalaji se začne okrogla miza z Grošljem in vsemi alpinistkami. Dina zablesti. Obiskovalce osupne in nasmeji s svojimi prigodami, kritičnim tonom, a hkrati neobremenjenim smislom za humor. Govori o tem, kako so ji soplezalko roparji ustrelili v nogo in je vzpon na Nošak morala dokončati sama, kako si je odprave prislužila s šivanjem na stotine spalnih vreč, kaj vse ji je v nekdanjem češkoslovaškem režimu stalo na poti, pa še o mnogih drugih stvareh. O tem si lahko preberete v knjigi, pa tudi številnih prispevkih novinarjev, ki jih je Dina kot sogovornica navdušila:

Dina Šterbova: Od šivanja spalnih vreč do osvojitve 8.201 meter visokega Čo Ojuja (RTV SLO)
Vse za alpinizem: ‘Sešila sem 300 spalnih vreč, da sem zaslužila’ (24 ur)
Himalajke so pisale zgodbe svojih vzponov z zamikom, a z močnim pečatom ženskosti (Delo)
Nekaj mora biti vsajeno v tvojo dušo, neka resonanca (Delo: Sobotna priloga)
Nekaj mora biti (gore-ljudje.net)

Z vami pa le še delim odlomek iz knjige o tem, kaj je Dino (in upam, da bo tudi vas) potegnilo v raziskovanje zgodb alpinistk v Himalaji:

Malo naprej si izberem mesto za majhno gomilo oziroma bolj velikega kamnitega možica, ki ga v razredčenem zraku skrbno sestavim iz nabranega kamenja. Postavljam ga počasi in previdno, da ga ne bi podrl že prvi sunek vetra. Potem se usedem za balvan v zavetrje, izvlečem sadno ploščico in preostanek vode, ki sem jo vzela na pot. Zavijem se v vetrovko in obraz nastavim ljubeznivim popoldanskim žarkom. Celotna pokrajina je oblita z oker zlato svetlobo – gore, ledeniki in morena, tudi jaz nisem izjema. Tu sem edina, v popolnem miru, in nič ne moti moje kontemplacije. Da, tu je absolutna tišina, prav ta gorska tišina, ki zveni kot širok in nosilni, z ničimer prekinjen, spodnji ton mogočnih orgel. Tišina, ki poje, in bobni, značilna glasba vseh mogočnih himalajskih dolin, če je človek sam ne zmoti s svojim hrupom.

Trudim se doumeti nedojemljivo minljivost tega trenutka, ki ga želim skupaj s kamnitim možicem posvetiti  štirim, pravzaprav petim ženskam, ki jih občudujem iz dna duše. Čeprav sem osebno poznala samo eno izmed njih, jih imam za vekomaj vse za svoje prijateljice, saj je naše duše povezalo enako hrepenenje. Na to mesto sem prišla zato, ker jih ne morem več  obiskati doma v Evropi ali v Ameriki, ne morem jih srečati nekje pod visokimi vrhovi. Njihova usoda, večni dom in grob je postala prav ta čudovita, vendar v očeh mnogih neusmiljena in morilska gora. Ali celo, kot ji nekateri pravijo, gora, sovražna do žensk. Kot da bi kaj takega sploh lahko obstajalo.

(Dina Štěrbova – Hrepenenja in usoda: prve ženske na osemtisočakih, Didakta, 2019, prevod: Ksenija Mravlja)

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.