Letos sem si dopustila dolg dopust. Saj kdor si dopušča veliko dela, si mora kdaj dopustiti tudi velik dopust. Da je dopust lahko res dopusten, so dopustne le dopustne misli. Počasi mi postaja jasno. Vabljeni k branju.

~~~

Pariz. Pariz ponuja nešteto ulic, takih malih, neznanih. In na teh ulicah nešteto sobic, tako malih, da je v njih prostor le za posteljo ali raztegljiv kavč. Tako so male tudi njihove kopalnice in v njih premajhni umivalniki, da moraš vsakič, ko si umiješ zobe, za seboj pobrisati tla. Pariške sobice so vse tako praktično kompaktne. Za te male sobice odšteješ astronomske zneske. Male sobice imajo vedno visoka okna in polknice. Z njih lahko neskončno dolgo opazuješ pariške ulice, nešteto njih, ki vse izgledajo enako. Vse so enako simpatično pariške. Če nisi Parižan, zvečer malo težko zaspiš, saj v tišini še bolj izrazito slišiš in čutiš vse tresljaje in hrumenje podzemne železnice, ki tik pod tabo vsake tri minute služi svojemu namenu. Vsake tri minute dva in pol milijonskemu prebivalstvu omogoča hitro prečkanje mesta pod zemljo. Parižani so navajeni na večurno dnevno podzemno življenje. Ne muči jih, da zunaj sije čudovito jesensko sonce. Ne moti jih vonj po potu in urinu, niti ne občasno stiskanje stoje ob neznance. Ne pustijo se zmotiti niti sumljivemu gospodu, ki vstopi na eni postaji, preroško na glas vzklika nerazumljive besede, ko se sprehaja vzdolž vagona, in izstopi na drugi. Parižani v metroju berejo vsak svojo knjigo, en drugemu namenjajo prijazne besede, včasih ti podarijo cvet in se v tem nečloveškem okolju obnašajo povsem človeško. Vsi Parižani se obnašajo in govorijo enako. Tudi tisti bolj zagorele polti, mesnatih ustnic in poševnih oči. Hočeš ali nočeš, čutiš, kako ti vzorec počasi leze pod kožo. Prav tako ti leze pod kožo neprestano tresenje in hrumenje podzemne železnice. Podoben hrupen tresljaj te zdrami enako kot ponoči v pariški sobici, vendar tokrat že na poti na jug. Francozi nimajo le hitrih podzemnih mestnih prog, imajo tudi hitre površinske proge na dolge razdalje. In tako skozi okno opazuješ zabrisane obrise pokrajin, ki jim delaš krivico, ko jih s svetlobno hitrostjo prečkaš, ne da bi jim namenil najmanjšo pozornost. Rad bi namreč bil v trenutku na stotine kilometrov stran, rad bi se v trenutku iz drvečih prestolničnih ulic teleportiral na mirno atlantsko obalo, nedavno zapuščeno od vseh mas turistov, ki so se ponovno za eno leto vrnili v svoj enoličen vsakdan. Te zapuščene atlantske sipine bodo zdaj samo tvoje, sanjariš v hitrem vlaku, ki te s svetlobno hitrostjo dostavlja na cilj.

~~~

Še minuli teden so se tukaj trle trume turistov. Ob oseki je vsak prišel zasidrat svoj čoln in raztegnit svojo piknik odejo ali brisačo. To je bilo minuli teden, zdaj smo oktobra. Minuli teden so se še vsi kopali, zdaj se kljub visokim temperaturam pred ledenim vetrom ovijamo v šale in skrivamo v jakne. No, vsake toliko malo tudi izzovemo usodo in do razkoraka zaplužimo v vodo. Z delavsko ladjo, naloženo z ostrigami, nasedemo globoko na sipino. Počutim se, kot da sem pristala na drugem planetu. Zapuščena počitniška hišica, prazen čoln nekje daleč stran od morja. Nekaj luž morske vode, ostalo valovit zlepljen pesek s kupčki zvitih črvičkov. Za prvih pet, ki jih pohodiš z boso nogo, ti je še hudo, ostali postanejo le še številke. Nič drugače, kot je temu pri masovnih tragedijah. Sonce zahaja nad pokrajino in ne morem je nehati občudovati. Ko se obrnem proti ladji, me preseneti dejstvo, da je tokrat že globoko v vodi. Voda zopet narašča, kmalu bo tudi zapuščen čoln spet plaval v njej in počitniška hišica bo z razlogom stala na kolih. Razlike med plimo in oseko so tukaj neverjetne, voda lahko v trenutku pobere na stotine metrov kopnega in za nekaj metrov naraste v višino. Ni čudno, da ob oseki vsi ti dolgi pasovi kopnega izgledajo popolnoma zapuščeni. Vse kar na njih najdeš je grobišče zvitih črvičkov in praznih školjk.

~~~

Pot me, tako kot slovenske medvedke, odpelje v Pireneje. One so se sicer, da bi se izognile nasprotujočim živinorejcem, ki so se odločili na lastno pest postaviti zapore na cesti in pregledovati tovornjake, dostavile kar s helikopterjem. Zdaj mi je jasno, zakaj Francozi naročajo medvedje samice ravno pri nas. Sprehod skozi gozd se mi zdi tako neverjetno domač. Prav tako pogled na kraške vzpetine. Tako domače se počutim v družbi starih znancev, kot da jih ne bi nikoli zapustila. Tako domače se počutim v družbi novih znancev, da se za trenutek zamislim in obmolknem. Tako sem z njimi domača, da mi med pogovorom v tujem jeziku uhajajo slovenske besede. V spremstvu dveh mul se podamo v gore, čeprav vemo, da se bo vreme naglo spremenilo. Nameravamo taboriti, čeprav vemo, da nas bo ponoči ujela nevihta. Malo sem slabo opremljena, saj sem morala s kovčkom narediti kompromis, zato naberem opremo od vsakega malo. Dokler se zvečer nebo ne razbesni in preglasi zvoke gozda, poslušamo oglašanje jelenov. Paritveni čas je v polnem zagonu in po načinu oglašanja lahko razberemo, ali samec poziva drugega samca v boj, ali pa je ravno od samice in se oglaša od zadovoljstva. Nekajkrat zaslišimo tudi volkove. Nekaj nas na skrivaj upa na morebitno srečanje z medvedom, saj smo v osrčju njegovega bivališča. Kmalu živalske zvoke zamenja hrumenje neba. Lovci nam za večerni obrok odstopijo del koče, ki se nahaja na zadnji strani gorske cerkvice, in gostoljubno postrežejo z jetri kozoroga, ki so ga danes ulovili. Malo manj gostoljubno nam potem dajo vedeti, da je čas za spanje in pri njih za nas ni prostora. Vrnemo se nazaj pod milo nebo in se pod malo raztegnjeno plahto stisnemo skupaj. Lepo nam je in ko se nebu meša, mi lovimo sapo od smeha. Skupaj ugotavljamo, da so moji stilski mestni gumijasti škornji in prevelika jakna za jadranje, ki sem si ju sposodila od dobrih starih gospa v zalivu, za ta večer še najbolj primerna oprema. Zjutraj se prebudimo obkroženi z zasneženimi pobočji, letni čas se z gotovostjo menja. Mula se zagleda nekam v daljavo proti pobeljenim bregovom, opazujem jo in ugotavljam, o čem razmišlja.

~~~

Predstavljajte si mali zalivček ob velikem oceanu. Cel zaliv je znan po gojenju ostrig, tradicija sega daleč v preteklost, njihove ostrige gredo daleč v svet. Ob celem zalivu se vrstijo vasi gojilcev ostrig. Na eni strani zaliva je vsako poletje živo. Vsak vikend se meščani iz Bordeauxa umikajo v njegovo zavetje. Odkar je neposredna povezava s prestolnico, tudi Parižani. 650 kilometrov na hitrem vlaku prepotujejo v samo treh urah in so že na morju. Tri ure so tako blizu, da jih vedno več kupuje posesti. Parižani si namreč to lahko privoščijo, v prestolnici so plače najvišje. Veliko je tudi investicij. Glej, to je bila nekdaj porodnišnica! Zdaj je luksuzna poletna rezidenca z izjemnim pogledom na morje. Glej, to je bil nekdaj univerzitetni akvarij! Zdaj želijo na njegovem mestu zgraditi luksuzne rezidence. Glej, tam je bila nekdaj super lokalna gostilna! No, zdaj je samo gradbišče. Gradijo namreč luksuzne rezidence. Kaj pa se dogaja tam? Tam protestirajo gojilci ostrig, saj želijo njihova delovna pristanišča preurediti v turistična. Kam so šli naši sosedi? Preselili so se v notranjost, saj ne morejo več plačevati vedno višjih najemnin. Zakaj je tista hiša vedno prazna? Kupili so jo bogataši, ki se vanjo naselijo samo enkrat letno. Tako se godi na eni strani zaliva. Na drugi strani zaliva pa je takole. Tam si hišo v sedanjosti lahko privoščijo samo pravi zvezdniki. Ste že slišali za Johnnyja Hallydaya? No, sicer od nedavnega ni več med nami, ampak vilo tam še ima. Tam pa živijo tudi gojilci ostrig. Živijo v tradicionalnih vaseh gojilcev ostrig. V vaseh, ki so živi muzeji. Da se ne bi pripetilo podobno, kot na drugi strani zaliva, so z zakonom dobro zaščiteni. Živijo lahko samo od svoje dejavnosti gojenja ostrig, poleti tudi od degustacij. Dejavnosti ne morejo razširiti in industrializirati, ker ni prostora in interesa. Sob ne morejo oddajati, ker ni zaželeno. Gre namreč za vasi, ki so živi muzeji. Če želijo k sebi povabiti svojo družino, sorodnike ali prijatelje, morajo biti v času njihovega bivanja v hiši prisotni. Če ne imajo hitro lahko težave z oblastmi, češ, da prostore na črno oddajajo. Živijo skromno življenje, kot pred stoletji, ko turizma še ni bilo. Živijo skromno življenje, čeprav jih vsako poletje oblegajo turisti, fotografirajo njihove slikovite hiše in mrgolijo po malih intimnih prehodih med njimi. Tako se godi na drugi strani zaliva. Katera stran je prava?

~~~

Severovzhodno atlantsko obalo tvorijo dolge peščene plaže. Pesek je verjetno najbolj predrzen gradnik zemeljskega površja, ki ga imamo po krivici za samoumevnega. Gore, morja, obala, kopno, te stvari so vendar večne. Vsaj z naše življenjske perspektive. Pesek se za naše predstave ne zmeni. Dnevno menja oblike in vzorce. Ob plimi ti praska gležnje, ob oseki ti ga valovi spodrivajo izpod nog in vlečejo s sabo nekam v neznane globine. Peščena plaža ne bo nikoli več točno taka, kot je danes v tem trenutku. Nekaj let peščenih premikov in tvoja luksuzna rezidenca z razgledom lahko konča nekje v globini morja. Eno samo neurje in pesek lahko požre obširna polja ostrig. Čez nekaj let le-ta začnejo nevarno kukati iz vode na drugi strani sipine. Železni okovi, ki si jih je človek nekdaj v morju nastavil v pomoč, mu zdaj grozeče preprečujejo, da bi vanj še vstopil brezskrbno. Včasih valovi na obrežje prinesejo kak star usnjen vojaški škorenj. Tu je namreč med drugo svetovno vojno nemška vojska zgradila del Atlantskega zidu, obrambne linije, ki naj bi preprečila zavezniško izkrcanje. Pesek ne živi v spominih, pesek se požvižga na naše vojne. Vsem mogočnim vojaškim utrdbam, tako skrbno postavljenim druga ob drugo vzdolž neskončne obale, je s peskom določen kratek rok trajanja. Pesek ne prenese, da se na njem gradi. Pesek lahko z vetrom in valovi v trenutku brezbrižno odpotuje tudi kilometre stran, če se mu zazdi. Nekateri nekdanji bunkerji se iz vode pokažejo le ob oseki, drugi neustavljivo drsijo po sipini proti morju. Nekateri so se že dobro prevrnili, drugih nič več ne izvleče na plano iz peščene sredine. Te zgodovinske utrdbe zaradi svoje nesrečne umestitve nikoli ne bodo postale muzej, nikoli se jih ne bo slavilo ali obsojalo. Čakajo lahko samo na svoj končni poraz. Medtem pa jih domači umetniki krasijo s cvetlicami in drugimi nič kaj militarističnimi živobarvnimi grafiti. Povzpnem se na sipino nad njimi in občudujem ocean. Kako je mogočen, kako buči in valovi. Kako me včasih razburljivo vabi, drugič na smrt prestraši, ko se želim kosati z njim. Kako lepa in plemenita je narava, ko za človekom neusmiljeno briše vse njegove temne madeže.

~~~

Obisk še enega vinskega muzeja v Bordeauxu. Območje, kjer se danes v skorajšnji večini prideluje svetovno znanega rdečega bordojca, je več stoletij v svoji živahni trgovini izvažalo skoraj samo belo vino. Ta podatek mi ne da miru. Ob pokušnji nekaj belih bordojcev si mislim: ni čudno, tudi jaz bi najprej odpremila tega … ampak zakaj bi ga kdo tako zelo raje kupoval kot rdečega? Kljub nedavnemu obisku bližnjega Cognaca mi možgani odločno izpolnjujejo svoj začrtan dopustniški načrt, kjer razmišljanje ni v prvi vrsti. Šele zaposleni v muzeju mi pojasni precej očitno stvar: belo vino je bilo namenjeno destilaciji. Vrnem se v čas, ko so vinogradniki bili le kmetovalci in velikim trgovcem z vini tako rekoč prodajali polizdelke. Vinski trgovec je bil takrat tisti, ki je od kmetov nakupljeno preprosto vino različnih sort, letnikov, včasih tudi pridelovalcev, potem po lastnem okusu mešal in svoje stvaritve kot končni izdelek prodajal kupcem. Še danes so bordojci znani kot večsortna vina – so za to zaslužni prav ti trgovci? Verjetno je podobno moralo biti tudi pri belih vinih, ki so se v velikih količinah prodajali čez morje kot osnova za nadaljnjo obdelavo. Destiliralo pa se je seveda tudi doma, v zaledju Bordeauxa. Pot me je nedavno zanesla v Cognac, rojstni kraj slavnega konjaka. Vozim se skozi ulice okoliških vasi in mest in vsake toliko s kakšne hiše nase opozarja izvesek »bouilleur de cru«. Tem poklicnim »kuharjem žganja« je Napoleon dal posebne privilegije glede obdavčitve, ki so se še do nedavnega prenašali iz generacije v generacijo. Žganjarjem dela ni manjkalo, alkoholizem se je na podeželjih razcvetel in francoska birokracija se je odločila vzeti stvari v svoje roke. Poklic in njegove privilegije je tako zajezila, da danes izumira in je pravih žganjarjev le še malo. Še tistim, ki bi se požvižgali na zakonodajo in destilirali na lastno pest, dela preglavice Baudoinia Compniacensis. Pri tem ne gre za kakšno strogo gospo iz davčne uprave, ampak mikroskopsko glivo, ki se hrani s hlapečim alkoholom. La part des anges. »Angelski del«, kot pesniško pravijo delu alkohola, ki izhlapi, je poslastica za glivo črne barve, ki se naseli povsod v bližini alkohola. Kako boš torej prikril svojo nezakonito dejavnost, ko ti več kot očitno po okenskih okvirjih in strehi rastejo izdajalske črne glive?

~~~

Ostriga. Težko si je predstavljati, da v njeni školjčni lupini živi prav kompleksno bitje s srcem in anusom, ki se nahajata drug ob drugem. Včasih v to notranjost zaide tujek, ali pa ga namenoma vstavi človek, in ostriga ga postopoma obda s sijočim slojem. Tako nastanejo dragoceni biseri, ki so morda njena boleča reakcija na neprestano tiščanje ali pa izraz nesebičnega sprejetja tega pritepenca. To bitje pa ni le kompleksno, ampak tudi muhasto, saj neprestano spreminja spol. Vseeno pa se zaradi zamika v dozorevanju jajčec in sperme praviloma nikoli samo ne oplodi. Ko se razmnožuje, izrazito spremeni okus. Nekateri zato ostrige v poletnih mesecih zavračajo, drugi jih ravno zaradi tega najraje jejo prav takrat. Veleumni človek je tudi za to našel rešitev in začel gojiti gensko spremenjene, neplodne ostrige. Tiste pač ne izgubljajo energije z razmnoževanjem in se v paritvenem obdobju raje mastno redijo. Zato so lepše, večje in bolj mesnate, ampak po okusu le slab približek naravnih, pravijo. Ostrige so pravi afrodiziak! To je vedel že Casanova, ki ni začel dneva brez vsaj štirih ducatov le-teh. Ta znani ljubimec je pač moral nekje črpati energijo za svoje razvpite podvige. Vse to ti gre po glavi, ko se v arcachonskem zalivu ob oseki sprehajaš po sipinah in si to cenjeno jed nabereš kar iz divjih nahajališč. Preprosto jo, eno izmed mnogih, pobereš s tal, z nožičem odpreš in jo, živo, pogoltneš. Tukaj je ostrig res ogromno. To je edini kraj v Evropi, kjer gojijo in izvažajo mlade ostrige povsod drugam, kjer so pogoji za razmnoževanje manj prizanesljivi. Če bi želeli pojasniti vse dejavnike, ki vplivajo nanje, kot so slanost vode, razlika med plimo in oseko, morski tokovi in podobno, temu zapisu ne bi bilo kraja. Če pri vinu govorimo o različnih terroirjih, bi morali tudi pri ostrigah, saj v vsakem morju uspevajo drugačne. V arcachonskem zalivu se mladim ostrigicam godi zelo dobro. Vsaj vse do trenutka, ko so komu v napoto. Le redko kateri gojilec ostrig se namreč razveseli mladičkov, ki se prisesajo na odrasle ostrige in žepe, v katerih jih gojijo. Raje, kot da bi zanje izgubljali svoj dragocen čas in energijo, tako poraščene žepe preprosto prevrejo v vodi, da mlada občutljiva bitjeca odmrejo, medtem ko imajo odrasla že dovolj trdo kožo za preživetje. Če ni to dokaz, da jim ostrig res ne manjka. Ljudje na tem območju z ostrigami živijo z roko v roki. Nekje te preseneti lupina ostrige v čajniku, saj bojda nase veže vodni kamen. Drugje te na vhodu v cerkev preseneti sveta voda v ostrigini lupini. Kdaj se sprehajaš po makedamu in ugotoviš, da je, začuda, narejen iz zdrobljenih ostriginih lupin. Ali pa prečkaš most, kjer namesto ključavnic visijo lupine ostrig z mislimi in željami. Ena te še zlasti nagovori: “Ti, ki to bereš, nasmej se in bodi srečen.”