Zgodba Alene skozi zgodbe Slovenije

Intervju: Alena Vorlíčková

Alena je velika ljubiteljica vsega slovenskega. Slovenijo rada obiskuje, o Sloveniji rada piše. Izdala je celo vrsto knjižic, ki sta jih navdihnila slovenska kultura in izročilo, in to še preden je ugotovila, da je bila ves ta čas njena najljubša knjiga iz otroštva prav slovenska – češki prevod knjige Moj dežnik je lahko balon slovenske pisateljice Ele Peroci. V njej je že kot otrok občudovala pravljične podobe Slovenije, ki so jo leta kasneje navdihnile, ne da bi se zavedala, zakaj so ji tako blizu.

Kot otrok internetnega časa se še vedno včasih čudim, kako enostavno je dandanes naleteti na sorodne duše širom po svetu. Nekoč mi je po nekem naključju padel pod roke češki članek o mojem domačem mestu, Škofji Loki. Članek je bil točno to, kar pri sodobni turistični žurnalistiki pogrešam: namesto osiromašenega jezika bogato izražanje, namesto suhoparnih splošnih dejstev manj znane, a toliko bolj zanimive zgodbe. Klik, dva, in avtorico sem našla na spletu ter jo kontaktirala. Zdaj sva prijateljici, ena drugi odkrivava skrite kotičke svojih domovin in sodelujeva na obema ljubih, včasih bolj literarnih, drugič bolj turističnih projektih.

Alena, si velika ljubiteljica Slovenije. Kako si se spoznala z našo deželo in kaj te je pri njej tako očaralo?

V Sloveniji imam prijateljico že od časov, ko samostojna Slovenija še ni obstajala. O osamosvojitvi sem izvedela prav od nje, ko nas je prišla obiskati za novo leto 1991. Potem smo začeli vašo prelepo deželo obiskovati in jo spoznavati – Ljubljana je šele postajala prestolnica, Bohinj je bil še skrit romantični kotiček, reka Soča z okolico še divja, v planinskih kočah so stare gospe odlično kuhale, avtoceste so se šele gradile … Očarala me je raznolikost pokrajine, gostoljubnost domačinov in odlična kuhinja.

Kateri so tvoji najljubši kotički v Sloveniji in zakaj?

Še vedno obožujem Bohinjsko jezero, četudi že dolgo ni več skrito, očarljivo primorsko mestece Piran in še neodkrito mestece Škofjo Loko z okolico, ki je bogata s pravljicami – spominja me na naš Český Krumlov, samo brez turistov.

Alenina najljubša knjižica iz otroštva je češki prevod Perocijeve pravljice Moj dežnik je lahko balon

Napisala si Vodič po pravljični Sloveniji (Průvodce pohádkovým Slovinskem), ki je bil in še vedno je velik uspeh. Povej, prosim, kaj več o njem.

Vsakič, ko smo obiskali naše slovenske prijatelje, so nas odpeljali v nove kraje, o katerih so nam pripovedovali ogromno zgodb. Povsod sem brala prospekte in si zapisovala informacije v velik zvezek. V tem času pri nas ni obstajal noben vodič po Sloveniji, zato sem posojala svoj zvezek prijateljem, večkrat je potoval v Slovenijo in nazaj. Vedno sem hotela napisati vodič skupaj z zgodbami, ki se navezujejo na posamezne kraje. Ko sem po letih šla na porodniški dopust, je končno prišel ta čas.

Praviš, da ti Čehi po dopustu v Sloveniji, za katerega so našli ideje in nasvete v tvojem vodiču, pogosto navdušeno pišejo in se ti zahvaljujejo. Kaj jim je po tvojih izkušnjah pri nas najbolj všeč?

Res je, s svojimi bralci si dopisujem, pošiljajo mi fotografije s svojih potovanj in se mi zahvaljujejo za nasvete. Največ obiskujejo Bohinj, Bled, Ljubljano in obalo.

V Sloveniji se radi šalimo, da je vsak drug turist, ki ga moramo reševati iz slovenskih gor, Čeh. Po naših izkušnjah Čehi v Sloveniji radi obiskujejo mesta, kjer je mir in neokrnjena narava. Pogosto pa se dogaja, da za tja niso dobro pripravljeni ali opremljeni. Kaj si o čeških turistih v Sloveniji ali tujini na splošno misliš ti? Kakšna si sama kot turistka?

Pri nas tako visokih gora, kot jih imate vi, nimamo. Zato ljudje včasih na to niso pripravljeni in podcenjujejo nevarnost. Jaz se trudim zliti z okoljem, veliko čeških turistov niti ne srečujem. Rada imam kraje, ki jih turisti še niso odkrili; taki še obstajajo. Program prilagodim vremenu, ekstremnim športom se ne posvečam, zanima me predvsem kultura, ljudje, domača kulinarika …

Napisala si tudi druge knjige, ki se dotikajo slovenske kulture in ki si jih večinoma izdala sama.

Ko sem pripravljala vodič sem naletela na slovenske ljudske pripovedke, ki so me očarale. Začela sem jih prevajati, saj v češčini niso bile na voljo. Tako je nastala zbirka pripovedk Čarobni vrt (Kouzelná zahrada), ki je v drugi izdaji izšla pri slovenski založbi Emona. Na podlagi slovenskih pripovedk je nastal tudi projekt Zgodbe za skupinsko branje (Pohádky pro společné čtení), namenjen družinam z otroki, ki imajo težave z branjem (npr. dislektiki). Vmes je izšla tudi slovenska kuharica. Zadnja knjiga, ki sem jo izdala, je zopet knjiga pripovedk z naslovom Začaran grad (Zakletý zámek).

Kaj misliš o češko-slovenskih stikih, ki imajo že dolgo tradicijo? Se ti zdijo pomembni tudi za sodobnost in prihodnost?

Češko-slovenski stiki me neprestano presenečajo. Vedno znova izvem za kakega pomembnega Čeha, ki je živel in deloval v Sloveniji, in obratno. Sama se v Sloveniji počutim kot doma in imam tam prijatelje in znance. Zelo smo si podobni. Čudi me, koliko je mešanih zakonov. Vsekakor v njih vidim prihodnost.

Kako pa sama ostajaš v stiku s Slovenijo?

V stiku s Slovenijo sem praktično vsak dan, zahvaljujoč Facebooku. Vidim, kaj počneš ti, kaj se dogaja v vašem mestecu, kaj delajo prijatelji v Ljubljani, s slovenskega veleposlaništva v Pragi prejemam vabila na slovenske dogodke, postopoma se seznanjam z vedno novimi ljudmi. To mi je v veselje in radost.

Spremljajte Alenino delo na: www.alenavorlickova.cz

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *