1. april ni samo dan šal, ampak je tudi rojstni dan gospoda, ki je postal svetovno znan s svojim romanesknim prvencem Šala. Milan Kundera. Še nedolgo nazaj se mi je vsak dan sanjalo o njem, zdaj ko sva se le malo spočila drug od drugega, ga z veseljem spet privlečem na dan. Takole to veliko ime češko-francoske književnosti razmišlja o njegovi in naši preljubi Sloveniji:

“V letih 1968 in 1969, v tem za Češkoslovaško razgibanem času, ko si je vsak Čeh hoti ne hoti zastavljal vprašanje, ali zmore ali ne zmore živeti brez domovine, sem veliko popotoval po celem svetu. Toda med vsemi deželami sem spoznal le eno, kjer se nisem počutil kot v tujini. Bila je to Slovenija. /…/

Ob vsakem prekoračenju slovenske meje me je prevzel občutek, da stopam v svoj skrivni dom, neresnični dom, ki ga poznam iz sanj. Gledal sem slovenske holme in vasi in zdelo se mi je, da je to Češka iz časov, ko je bila še krasna. /…/

Ljubim Slovenijo spričo tega čudežnega občutka skrivnostne bližine. In tudi zato, ker je majhna. Češka je tudi majhna, toda Slovenija je tako majhna, da imajo tam reke menda le en breg. Mnogo let sem potreboval, preden sem doumel, da so ravno majhne stvari dragocene. /…/

Od leta 1970 me ni več v Slovenijo, ker nimam možnosti prestopiti mejo svoje domovine. Toda vedno mislim nanjo. Mislim na Ljubljano s čudežnimi hišami ob reki, najtišje mesto na svetu, kotiček nežnosti, azil mojih sanj, ki ne bom v njem nikoli živel, ki me pa kljub vsemu obdarja s srečno zavestjo, da obstaja neka moja druga, skrivna, sanjska domovina.”

Milan Kundera, predgovor k slovenski izdaji Smešnih ljubezni, 1974
(prevod: Dušan Baran)

Milan, vse najboljše za častitljivih 88 let!

fotografija: vir