Foto: Alen Milavec /BOBO Čakam na recepciji hotela v Ljubljani. Ob dveh bi se morala srečati z avtorico knjige, ki sem jo prevajala, da ji razkažem Ljubljano. Ura je že krepko čez dve, avtorice pa od nikoder. Poskušam jo dobiti na telefon, pa mi odzivnik v češčini pravi, da je številka nedosegljiva. Postajam vedno bolj nemirna. Gospa bo naslednje leto slavila okroglih 80 let, zato me začne pošteno skrbeti. Zaskrbi me zanjo in zaskrbi me tudi za dogodek, ki ga imamo danes z njo kot glavno gostjo. Potem mi usta razpotegne v širok nasmeh. Seveda. Češka alpinistka slovaškega rodu Dina Štěrbová je preplezala najvišje vrhove sveta. V Himalajo je kot vodja odpeljala prvo češkoslovaško žensko odpravo. Seveda se ji v Ljubljani ni nič zgodilo. Najverjetneje se je samo zagnala kam v kakšen hrib. Ne more biti drugače. Kasneje, ko še vedno čepim na recepciji, mi Dina le vrne klic. Opravičuje
Letos sem si dopustila dolg dopust. Saj kdor si dopušča veliko dela, si mora kdaj dopustiti tudi velik dopust. Da je dopust lahko res dopusten, so dopustne le dopustne misli. Počasi mi postaja jasno. Vabljeni k branju. ~~~ Pariz. Pariz ponuja nešteto ulic, takih malih, neznanih. In na teh ulicah nešteto sobic, tako malih, da je v njih prostor le za posteljo ali raztegljiv kavč. Tako so male tudi njihove kopalnice in v njih premajhni umivalniki, da moraš vsakič, ko si umiješ zobe, za seboj pobrisati tla. Pariške sobice so vse tako praktično kompaktne. Za te male sobice odšteješ astronomske zneske. Male sobice imajo vedno visoka okna in polknice. Z njih lahko neskončno dolgo opazuješ pariške ulice, nešteto njih, ki vse izgledajo enako. Vse so enako simpatično pariške. Če nisi Parižan, zvečer malo težko zaspiš, saj v tišini še bolj izrazito slišiš in čutiš vse tresljaje in hrumenje podzemne železnice,
Intervju: Alena Vorlíčková Alena je velika ljubiteljica vsega slovenskega. Slovenijo rada obiskuje, o Sloveniji rada piše. Izdala je celo vrsto knjižic, ki sta jih navdihnila slovenska kultura in izročilo, in to še preden je ugotovila, da je bila ves ta čas njena najljubša knjiga iz otroštva prav slovenska – češki prevod knjige Moj dežnik je lahko balon slovenske pisateljice Ele Peroci. V njej je že kot otrok občudovala pravljične podobe Slovenije, ki so jo leta kasneje navdihnile, ne da bi se zavedala, zakaj so ji tako blizu. Kot otrok internetnega časa se še vedno včasih čudim, kako enostavno je dandanes naleteti na sorodne duše širom po svetu. Nekoč mi je po nekem naključju padel pod roke češki članek o mojem domačem mestu, Škofji Loki. Članek je bil točno to, kar pri sodobni turistični žurnalistiki pogrešam: namesto osiromašenega jezika bogato izražanje, namesto suhoparnih splošnih dejstev manj znane, a toliko bolj zanimive
Te dni se ukvarjam s pripravljanjem vsebin svojih strani in družabnih omrežij v tuje jezike, v katerih nudim svoje storitve. Strinjala se bom z vami, da je bil že skrajni čas, saj so moje končne stranke večinoma tujci. In če hočem v čim večji meri preskočiti vmesne slovenske člene, ki kakopak vzamejo svoj kos pogače, je to prvi pogoj, da se sploh pokažem na tujem tržišču. Zakaj nisi tega že naredila prej, boste rekli. Kaj me pa stane prevesti vsebino v tuj jezik, saj je to namreč moje delo. Tudi tu vam dam prav. Sicer pa ni vse tako enostavno, kot se sliši. Še preden besedila prevedemo v tuj jezik, je treba dobro razmisliti, kaj točno in na kakšen način bomo komunicirali s katerim tržiščem. Vsebino moramo predstaviti tako, da bo pritegnila ljudi, ki jih nagovarjamo. Naj navedem primer iz prakse turističnega vodenja na vzoru Prešernovega trga v Ljubljani, ki
1. april ni samo dan šal, ampak je tudi rojstni dan gospoda, ki je postal svetovno znan s svojim romanesknim prvencem Šala. Milan Kundera. Še nedolgo nazaj se mi je vsak dan sanjalo o njem, zdaj ko sva se le malo spočila drug od drugega, ga z veseljem spet privlečem na dan. Takole to veliko ime češko-francoske književnosti razmišlja o njegovi in naši preljubi Sloveniji: “V letih 1968 in 1969, v tem za Češkoslovaško razgibanem času, ko si je vsak Čeh hoti ne hoti zastavljal vprašanje, ali zmore ali ne zmore živeti brez domovine, sem veliko popotoval po celem svetu. Toda med vsemi deželami sem spoznal le eno, kjer se nisem počutil kot v tujini. Bila je to Slovenija. /…/ Ob vsakem prekoračenju slovenske meje me je prevzel občutek, da stopam v svoj skrivni dom, neresnični dom, ki ga poznam iz sanj. Gledal sem slovenske holme in vasi in zdelo
Si predstavljate, kakšno bi bilo življenje pred dvema tisočletjema, brez selfi kamer, raznoraznih filtrov in pa družabnih omrežij, preko katerih bi lahko s celim svetom delili svoje skrbno spolirane in privlačne podobe? Prav nič kaj drugačno, če bi prihajali iz cesarske družine. Hadrijanov portret, Narodni muzej Slovenije, Ljubljana Spoznajte Hadrijana. Mogoče izgleda kot vsak drugi moški, ki ga lahko srečamo na ulici dandanes, ko je neskončna poplava “urbanih gozdarjev” nekaj čisto vsakdanjega. Pa vendar je bil v svojem času, sredi drugega stoletja našega štetja, pravi inovator na področju osebnega stila. Bil je rimski cesar in za rimske cesarje se je takrat spodobilo, da so čedno počesani in golobradi, saj jih je to ločilo od nemarnih plebejcev. Hadrijan pa je bil malce samosvoj. Nekateri to pripisujejo njegovemu občudovanju grške kulture, drugi pa, med drugim pisec življenjepisov rimskih cesarjev Historia Augusta, temu, da je z brado želel prikriti težave s kožo. Ja,
“V Ljubljani obstajajo 4 vrste brezdomcev: tisti, ki živijo na ulici; tisti, ki so upravičeni do brezplačne nastanitve; tisti, ki sicer še imajo svoja stanovanja, ampak nimajo prihodkov, da bi v njih dostojno živeli (elektriko ti lahko izklopijo, vode ne); in tisti (in to je po mojem mnenju najtežja oblika), ki službo še imajo, ampak ne vedo, kako dolgo se bodo še lahko preživljali sami.” Takole naredi uvod v vodenje po brezdomski Ljubljani Nevid(e)na Lublana naš vodnik, ki zase pravi, da spada v tisto drugo vrsto. Iz dna družbe, ko je na ulici živel samo za alkohol in drogo, se je povzpel stopničko višje in dosegel kar marsikomu ne uspe: premagal odvisnost in začel na novo. Da je preskočil iz prve v drugo vrsto brezdomstva in mu gre po kriterijih ulice dobro, bi lahko sklepala že po njegovi obutvi – zavidljivem modelu Alpininih pohodnih čevljev, ki bi si jih na
V prejšnjem prispevku je bilo govora o prilagajanju vsebine ciljni publiki. V tem članku bom na kratko predstavila, kako lahko na svoji Facebook (v nadaljevanju FB) poslovni strani usmerjamo in omejujemo objave glede na ciljno publiko, z ozirom na različne jezikovne trge. SAMODEJEN PREVOD Najbolj enostavna funkcija, ki je vsem na voljo, je samodejen prevod. Nastavitve samodejnega prevajanja vsak uporabnik sam uredi v nastavitvah svojega FB računa: Kot lahko vidite sama uporabljam FB v angleščini, ker je žal v veliki večini besedilo v slovenščini še vedno en velik zmazek. Zato boste v tem prispevku morali potrpeti z angleškimi sličicami, v kolikor pa bi si za boljše razumevanje želeli še slovenske, me le pocukajte za virtualni rokav. Vsak FB uporabnik si lahko torej sam izbere in nastavi, v katerem jeziku bo imel svoj FB račun, v katerega želi, da se mu prevaja objave, ki niso v tem jeziku, ter katere jezike

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.