Pod streho mesta

“V Ljubljani obstajajo 4 vrste brezdomcev:

tisti, ki živijo na ulici; tisti, ki so upravičeni do brezplačne nastanitve; tisti, ki sicer še imajo svoja stanovanja, ampak nimajo prihodkov, da bi v njih dostojno živeli (elektriko ti lahko izklopijo, vode ne); in tisti (in to je po mojem mnenju najtežja oblika), ki službo še imajo, ampak ne vedo, kako dolgo se bodo še lahko preživljali sami.”

Takole naredi uvod v vodenje po brezdomski Ljubljani Nevid(e)na Lublana naš vodnik, ki zase pravi, da spada v tisto drugo vrsto. Iz dna družbe, ko je na ulici živel samo za alkohol in drogo, se je povzpel stopničko višje in dosegel kar marsikomu ne uspe: premagal odvisnost in začel na novo. Da je preskočil iz prve v drugo vrsto brezdomstva in mu gre po kriterijih ulice dobro, bi lahko sklepala že po njegovi obutvi – zavidljivem modelu Alpininih pohodnih čevljev, ki bi si jih na mrzel in prepišen dan, kot je današnji, želela obuti tudi sama.

21. februar je v svetu znan kot dan turističnih vodnikov in letošnje leto se ga je pri nas še posebej aktivno obeleževalo. Po več kot 20 krajih Slovenije je bilo organiziranih preko 50 brezplačnih turističnih vodenj, že v sami prestolnici je bilo teh krepko čez 20. Eno izmed vodenj je prispevalo tudi Društvo za pomoč in samopomoč brezdomcev Kralji ulice.

20170221_122204_richtonehdr_3x2_33

propadajoča stavba stare cukrarne, kamor se radi zatekajo brezdomci

Dogodek takega obsega in povsem verjetno tudi trenutna pereča problematika predloga zakona o deregulaciji vodniškega poklica sta botrovala k temu, da je v središču Ljubljane, poleg vodnikov in radovednežev, na ta dan mrgolelo tudi ogromno novinarjev. Uvod našega brezdomnega vodnika tako brezsramno preseka snemalec neznanega medija, ki se postavi med njega in ljudi, njegova prav tako brezsramna kolegica novinarka pa ga prekine s precej zgovornim vprašanjem, ki je nemalo povedalo o tem, koliko časa je namenila pripravi na reportažo. “Koliko časa ste že turistični vodnik?” Naš brezdomni vodnik se ne zbega in s skrbno izbranimi besedami odgovori: “Jaz nisem turistični vodnik, to ni turistično vodenje po Ljubljani. Ljudi popeljem po poteh svoje izkušnje brezdomstva in opozarjam na socialno problematične predele Ljubljane.”

Zavestno pri sebi odpravljati predsodke, ki ti jih od malega vceplja družba, je očitno doživljenjska borba.

Malo me je sram, ko se zavem, da sem prijetno presenečena nad retorično sposobnostjo našega vodnika, saj sem ponavadi ravno jaz tista, ki glasno protestira vsakič, ko je priča podcenjevanju kogarkoli zaradi kakršnekoli življenjske okoliščine. Zavestno pri sebi odpravljati predsodke, ki ti jih od malega vceplja družba, je očitno doživljenjska borba.

Sicer pa nam naš vodnik v nadaljevanju razkrije še kar nekaj presenetljivih podatkov o sebi: je avtor prvega slovenskega romana, ki se posveča tematiki narkomanije, posnel je celovečerni film brez dialogov o svoji brezdomski izkušnji, kmalu pa bo publiki predstavil tudi svojo mono gledališko predstavo.

Naš ogled brezdomske Ljubljane se začne na Prešernovem trgu, “zajtrkovalnici” brezdomcev, kjer vsakemu na vhodu frančiškanske cerkve dopoldne med 10. in 11. uro pripadata dva sendviča. Prešernov trg je po besedah našega vodnika prav tako zbirališče marginalnih skupin: alkoholikov pri cerkvi, narkomanov pri spomeniku pesniku, prostitutk pri Tromostovju. “Kolikokrat sem včasih prespal pod Prešernom!”

20170221_120225_33.jpg

notranjost kontejnerja Zavetišča za brezdomce Ljubljana, ki je namenjen nočitvi 6 oseb

Pot nas pelje mimo tržnice, “obedovalnice” brezdomcev, kjer branjevke popoldne na izpraznjenih stojnicah puščajo preostale priboljške, na brezdomcih pa je, da jih v času med 16. in 17. uro razberejo, preden mestna snaga pospravi za njimi. Druga, malo bolj uradna obedovalnica, ki se drži bolj klasičnih urnikov obeda med 11. in 13. uro, se najde na Poljanski cesti v Zavetišču za brezdomce. Tam v času kosila delijo hrano brezdomcem in vsakemu, ki se v stiski obrne na njih. Pravijo, da je med takimi vsako leto več upokojencev. Zavetišče tudi nudi dnevno brezplačno oskrbo osemindvajsetim ter brezplačne nočitve osemnajstim brezdomcem. Nočitev v enemu izmed treh skupinskih kontejnerjev lahko do zapolnitve mest dobi kdorkoli, ki se pojavi ob osmi uri zvečer in ob osmi uri zjutraj zapusti prostor. Pravila so jasna in se jih mora držati vsak, ki želi koristiti namestitev: prepovedan je vnos alkoholne pijače in drog ter – vsak se mora ob prihodu stuširati. Zanimivo, da je prav to včasih brezdomcem najbolj odveč. Pravijo, da so zadnje čase kapacitete neprestano polne in da jim manjka tudi dodaten par rok. Ko bodo iskali novega sodelavca, bi si želeli žensko okrepitev, saj je v tem trenutku nimajo. Brezdomci, ki k njim hodijo, so v večini moški, in po izkušnjah se lažje in bolj odprejo ženskam.

20170221_113450_33.jpg

posredovalnica rabljenih predmetov Stara roba, nova raba

20170221_113115_33

barva nalepk na artiklih v trgovini določa njihovo ceno

Na poti se ustavimo tudi v lični trgovinici – posredovalnici rabljenih predmetov Stara roba, nova raba, ki deluje prav tako v okviru društva Kralji ulice. Namen trgovinice je preprost: podarjene predmete prodajajo po ugodnih cenah, zaslužek pa je namenjen vključevanju in zaposlovanju brezdomnih ljudi, obratovanju ter nadaljnjemu razvoju dejavnosti. Prav tako preprost je način označevanja cen na artiklih: vsak predmet je označen z barvno nalepko, barva pa pomeni določeno vsoto, ki jo lahko preverimo na cenovni legendi, izobešeni nad blagajno.

20170221_113030_33Naš ogled zaključimo v Dnevnem centru društva Kralji ulice. Ena najbolj prepoznavnih dejavnosti društva je izdajanje lastnega časopisa – prvega brezdomskega časopisa v Sloveniji. Njegova naklada je vsako leto višja, rekord je dosegla minuli december, ko se je prodalo 18.000 izvodov. Ideja prodaje časopisa je, da vsak brezdomni prodajalec obdrži polovico vrednosti vsakega izvoda časopisa, ki ga proda po simbolični ceni za 1 evro. Vsebino časopisa prispevajo brezdomci in tisti najbolj aktivni vsak konec leta prejmejo tudi honorar. V dnevnem centru društva Kralji ulice se izvajajo številne aktivnosti, tako izobraževalne kot družabne, brezdomcem pa se nudi tudi pomoč pri urejanju socialnega statusa.

Pred vrati Dnevnega centra v času, ko smo v njem in ni uradnih ur, mrgloli in brenči od življenja in razposajenosti. Njihova socialna delavka nam namigne, da je v odpiralnem času tako v notranjih prostorih. Naš vodnik nam ne prizanaša z osebnimi anekdotami, obuja spomine na čase, ko se je še dalo prespati nasproti picerije Parma pri vhodu v pohod Maximarketa, kjer si preplezal ograjo in dosegel puhalnik toplega zraka, ali pa ko študentski domovi v Rožni dolini še niso imeli takega nadzora in si lahko ponoči vstopil, v skupni kopalnici vedno našel kak pozabljen gel za prhanje, se umil v eni kabini in prespal v drugi, ali pa celo vstopil v eno izmed študentskih stanovanj, kjer se je odvijala zabava za celoten blok in je bil vsak dobrodošel … V skupini se vzpostavi neka tiha bližina. Spoznavamo svet, ki nam je tako tuj, a vendar se nahaja takoj za vrati naših vsakdanjih življenj.

2 comments

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *